Nekakšen potopis

Popotovanje od Jadrana do Baltika

Takole se je moralo zgoditi - no, ne čisto tako, in vendar bomo zavoljo pripovedi prisiljeni potlačiti (ne pa tudi izbrisati) nekatere pripetljaje, ki naj obvarujejo bralca pred tistim odvečnim doživljajem, ki ga pripovedovalec smatra zgolj za osebno vrednost tega, ki prisostvuje in ne nujno tudi javno dobro.
Dva mladeniča v svojih dvaindvajsetih sta na pobudo mlajšega od njiju - imenujmo ga Miha - kanila odriniti v neznano. Sprva zgolj z dogovorom, ki pa je skozi čas prerasel v obljubo, tako rekoč v dejstvo. Pot njunega bodočega potovanja jima je bila docela neznana. Od samega začetka sta jima odzvanjala zgolj dva pojma, dve različni sliki: Jadran ter Baltik. Mehkoba Mediterana in ostrina Severa? Morda. Za pripoved cenjena nadrobnost izbire nima prevelike teže, da bi je ne bilo vredno izpustiti.

Pričetek na slovenski obali

Moja dežela in druge dežele

Sobota. Pričelo se je v Kopru: druga, a ne nujno Druga oseba tokratne pripovedi (vrednotenje, če je potrebno, naj bo naloženo bralcu) je odrinila iz starega trgovskega mesta v zgodnjem sobotnem dopoldnevu. Ker verjamemo imenu, s katerim se je predstavljal, ko je neznance ob poti povpraševal za odmerke vode in ostale majhne zaklade, ki lepo pristojijo popotovanjem vseh vrst, ga lahko predstavimo kot Nejca. Priprava, ki jo je zasedel ob obali, ali bolje rečeno kolo, ki ga je uporabljal prav do svojega prihoda na cilj, nikakor ni bilo eno tistih čudi, ki bi človeka navdajali s posebnim navdušenjem, da, z občudovanjem. Bilo je navadno kolo, eno tisočerih enakih. Dva ducata prestavnih zmožnosti z nekaj bolj ali manj potrebnimi dodatki in sila neudobnim sedežem. Kolo, ki je našega popotnika peljalo prek Dekanov in Črnega Kala do Divače in Senožeč, je svojo nalogo opravilo spodobno. Toliko spodobno, da je prvemu dnevu z zaključkom v Ljubljani sledila nedelja in s tem nov, drugi dan, namenjen prihodu v Vidonce na skrajnem severovzhodnem robu dežele.
Celodnevno poganjanje pedal ga je v silni pripeki naposled pripeljalo v objem Goričkega, kjer je bil tega večera domenjen z Miho. Ta je svoje morske kilometre opravil že nekaj dni tega in spočit pričakoval novih gričev in ravnic.

Ena slovenska

Cilj prvega skupnega dne se je glasil sila pompozno - Bratislava. Začenši nekaj po peti zjutraj sta kolesarja z Goričkega krenila proti Sombotelu in to s precejšnjim, zdravemu razumu neznanim zagonom. Pot prek Madžarske bi običajnemu opazovalcu prav gotovo izbila iz glave tisto na skrivnem zorečo idejo o lepotah narave in podobnih rečeh, ki je - ko se lepota skriva -  nihče ne izreka naglas. Ne bomo torej tajili, da veter v prsa ni bil edini vzrok nekaj slabše hitrosti v tej deželi nekaterih znamenitih ter mnogih manj znamenitih čudi.

Zicksee in osvežilna kopališka izkušnja

Bližino slovaške prestolnice je naznanila avstrijska meja, kjer sta naša tokratna opazovanca po nekaj kilometrih odkrila bistvo avstrijsko-madžarske razmejitve: že prvo jezero je bilo pripravljeno za popoldansko osvežitev, ki je naša madžarska soseda nikakor ni mogla ali znala ponuditi.

Počitek v Bratislavi in prigoda s torbo, takrat še prislonjeno ob kolo 

Večer je postregel z zadnjimi močmi, ki so bile tam gori še na voljo, dokler se ni na obzorju prikazala mogočna Bratislava. Izpito je bilo zasluženo pivo, zato pa ni ostalo dovolj moči niti volje za iskanje prijetnega nočnega zavetja. Večerna obiskovalca Bratislave sta se nič hudega sluteča zavila v svoje vreče kar v park pred neznano palačo v neposredni bližini samega centra. Ali sta to kasneje obžalovala?

Kar se je zgodilo tega večera, nikakor ni bilo del načrta. Neznanec je namreč nekaj po drugi uri zjutraj Mihu med spanjem odtujil torbo s potovalnim priborom, s čemer hočemo povedati, da je ostal popolnoma brez vseh reči. Kaj storiti? Naš (anti)junak se je odpravil po sledeh nepridiprava ter na poti do jutranjega svita postopoma našel vse dobrine z izjemo bančne kartice ter ključa, ki bi edini zmogel odkleniti ključavnico, umeščeno med kolesi. Družbo sta mu delala dva policista, nekakšna filmska dvojica policistov, katerih obraza sta izžarevala tisto simpatično nevednost, ki - tako kot na televizijskih zaslonih - nikoli ne sluti niti problema, kaj šele rešitve. Večjo težavo kot nekaj zaloge virtualnega denarja pa je predstavljala ključavnica, ta precej solidno grajen jeklen pripravek. Za pomoč sta se po neprespani noči obrnila kar na gasilsko enoto, ki je v klicu na pomoč očitno videla lepo priložnost, da napravi nekaj vtisa na tujo mladež - v spremljavi utripajočih luči se je iz vozila prikazalo kar pet gasilcev, ki so - največ eden izmed njih - z enim stiskom škarij opravili s ključavnico.

Jutranja intervencija

Noč se je zaključila nekaj pred sedmo zjutraj z zahvalo utrujenima policistoma in elana polnim gasilcem. Bilo je dobro.

Naj na tem mestu omenimo, da je navidez nedolžen pripetljaj v lepi meri spremenil potek poti - govorimo o eksistencialni plati potovanja, ki je v bratislavskem jutru dobila novo razsežnost: dvojica se je tokrat odločila - na simbolični podlagi izgubljene bančne kartice - da v prihodnje ne porabi niti centa svojega denarja, temveč si ga prisluži! In tako smo ju lahko že čez nekaj ur zagledali na polju nedaleč stran, kako si med uničevanjem njivskega plevela v spodobni pripeki služita svoj prvi obrok v novem slogu. Na ta račun sta si kupila kar nekaj kilometrov: sledila je prva noč na Češkem.

Poletje 

Druženje ob delu in zmernem popivanju

Razen te noči, ki jo je zaznamovala neustrezna izbira spalnega prostora (v goščavi ob cesti ob dvo- in večglasnem prepevanju mrčesa), se je Češka svojima novima obiskovalcema predstavila kot zelo primerno pribežališče za romarja njune vrste. Predvsem s širnimi pšeničnimi polji, razgibanim reliefom in prijaznimi podeželani. Kaj kmalu, na jugu, sta v manjšem mestu naletela na lik starega modreca, ki ju je ob omembi želje po delu takoj napotil na bližnji grad: tam je mladina z vseh koncev zemeljske oble skušala - v maniri dandanašnjih širjenj družbenih omrežij in miselnih kapacitet - prispevati k restavraciji tamkajšnje kulturne dediščine. Šlo je za podiranje (in bojda ponovno izgrajevanje) zidu ob starem gradu ter ohlajanje s češkim pivom. Morda pri večjem delu delavcev še posebno za slednje. Od tam sta se - bogatejša za mnoge prej neznane misli (ter tisto nasprotno) in večerjo namenila naprej proti severu Češke. Zábřeh naslednjega dne jima je ponudil novo delo - kosilu v župnišču je sledilo brušenje okenskih okvirov, temu pa novih nekaj sto kron.

Prvo prebujanje na Poljskem

Tudi virtualnemu svetu sta se pridružila za drobiž časa, da si narišeta nadaljevanje poti. Od začetka je veljalo, da se protagonista odpravljata na vrh Poljske - Świnoujście in Gdansk sta bila v igri. Pa se jima je ob približevanju meji nekdanjega ljudstva brez države začelo dozdevati, da je cilj preblizu, zato sta začela pogledovati v smeri proti Nemčiji. Poljski sta se približala z edinim vzponom (vrednim tega imena) na celotni poti. Prek Červene Vode sta v pozni noči z dolgim spustom prek meje načela pot v dolino in prenočila v zavetju lokalne avtobusne postaje. In silen mraz je pristopil k igri, vsaj v primerjavi z vročo Slovaško in Češko. Nočnih sedemindvajset na Češkem je na Poljskem zdrsnilo za deset. Tudi slabše je še bilo.

Si spoštovani bralec predstavlja, koliko nestrpnosti med vozniki tovornjakov terja vožnja kolesarjev po glavni cesti, ves dan prenapolnjeni z vozili vseh dimenzij? Na Poljskem nikakršne (bi trdila Miha in Nejc), pa čeprav neredke goreče sveče nekaj korakov vstran ceste ne bi govorile pohvali v prid. Dolga je bila Poljska in zato so bili potrebni kilometri. Miha je vodil v zmernem tempu, tempu maratonskih šampionov. Ne trdimo, da ni tudi Nejc mnogo prispeval v vlogi prvega konja, a več kot prijalo mu je tudi lagotno popoldansko lenarjenje v zavetrju.

Vetrnice so spremljale potovanje od Avstrije pa vse do Danske

Sobota. V zadnji popoldanski svetlobi sta dosegla Lubin, mirno - neradi pripomnimo, da malce mrtvo - mestece v Spodnji Šleziji. Kratek ogled jedra in nekaj malega dremeža. Pozna ura je s seboj prinesla ponovno iskanje zatočišča. Ob odhodu iz mesta je Miha svoje prevozno sredstvo nekoliko nerodno naslonil ob ulično svetilko, čemur je sledil padec: poškodba menjalnika (ne usodna) je našega popotnika neskončno razjezila. Nejc, nevajen tolikšnega izliva čustev, je bil vidno presenečen in lahko rečemo, da je izžareval pravo navdušenje nad Mihovo iskreno jezo, mržnjo do kolesa in vseh njegovih (ničvrednih) udov. Pa sta nekaj pred enajsto vseeno dosegla Polkowice in zaspala v soju luči bencinske postaje.

Dva čaja. Hvala.

Vreme je medtem popolnoma spremenilo svoj začetni obraz. Jutranje temperature so dosegale trinajst stopinj, redko kaj več in tudi dan ni postregel s čim bistveno boljšim. Poljska se je navzela sunkovitega vetra, za kolesarje morda celo nevarnega. Na srečo nimamo opraviti s pravima kolesarjema: če smo kdaj pomotoma omenili to besedo, je bilo to zgolj za potrebe lažje in kakor sedaj opažam, ne čisto verne predstave. Naša junaka, naj to še enkrat poudarimo, sta bila zgolj popotnika na kolesu.
Krosno Odrzańskie, to gnezdo nepredvidljivih udarov zračnih mas, je prešlo, in Cibinka se je kazala na obzorju z nič lepšimi obeti. Bil je to edini kraj, kjer sta močan veter in skorajšen mraz narekovala nočitev kar na glavni ulici. Nekako dva metra s poti, kjer se je pokazalo prvo primerno zavetje.

Zajtrku v Cibinki je sledilo usposabljanje koles

Veter v jutru še kar ni ponehal - nedelja je preizkušala svoje nove zobe. Le nekaj ulic stran pa se je na glas vpijoče vprašujočih za vroč čaj odzval prijeten par. Ona jima je postregla z odličnim zajtrkom, on pa (poklicni kolesar) jima je kolesi pripravil za naslednje stotine kilometrov.

Nekaj sonca je vendarle obsijalo tudi Poljsko - pripravljanje ognja

Gospodov dan je kasneje na bližnjem hribu minil v znamenju počitka, kosila nad ognjem ter pogovora o rečeh, ki pritičejo brezbrižnim trenutkom nedeljske vrste.

Pozabili smo dragega bralca in drago bralko opomniti, da v tem času na Poljskem poteka Woodstock. Tudi popotnika nista vedela o tem, dokler ju ni na račun njune neobičajne oprave med dnevnim počitkom kar nekaj mimoidočih začelo označevati za zanesljiva obiskovalca tega festivala. In sta šla. Nekaj dodatnih večernih kilometrov in pokukala sta v Kostrzyn nad Odro, kjer se je že tri dni pred odprtjem rockovskega dogodka nabralo več deset tisoč ljudi z enim samim namenom (naj nekoliko nejevoljno namignem, da vprašani niso poznali nastopajočih). Obiskala sta druščino in si privoščila nekaj malega viskija. Nekdanji mejni prehod in prva nočitev v Nemčiji.

Sprva zavrnjena prošnja za čaj v Nemčiji se je - verjetno na
pobudo žene - spremenila v prijeten zajtrk 

Hladni jutranji kilometri so bili zavoljo nujnega ogrevanja posebno hitri. Ta hlad, na Poljskem značilen zgolj za podnebje, se je ob vstopu v Vzhodno Nemčijo začel kazati tudi v ljudeh. Nikakor ne govorimo o slabi lastnosti, pač pa o značilnem nemškem duhu, ki prek svojega medija - Nemca - izraža svojo vzvišeno pozicijo in odsotnost vsake pripravljenosti do odnosa z neznanim. In če so bili vzvišeni pogledi, viseči na prišlecih, pravilo, je nekaj državljanov bivše NDR vendarle odvrglo nacionalno masko ter z veseljem pogostilo neznanca. V takšnih trenutkih sta poslušalca ob počasnem srkanju toplega napitka poslušala o življenju v socialistični državi, njega prednostih in slabostih. In srkala sta naprej in se spominjala, da sta vse to že nekje slišala. Tako je bilo in odšla sta naprej v Liebenwalde.

V lov na lovorike

Med iskanjem dela - kasneje sta bila nekajkrat zasmehovana, češ, da na tem koščku sveta to opravilo ne more prida obroditi - sta spoznala starega lovca, starega Karla-Dietra. To spoštovano bitje častitljivih let jima je po opazki, da sta nevedneža prečkala njegovo posestvo, prijazno ponudilo potovalno prikolico, v kateri da lahko prenočita. Ni minila ura, ko ju je s pištolo v roki opozoril, naj se vzdržita kakršnih koli prestopkov ter jima v naslednji minuti zopet velikodušno ponudil pomoč svojih prijateljev, ako bi se na poti skozi Nemčijo zgodil kak zaplet. Brez dvoma človek, ki bi ga bilo težko umestiti v (en sam) predal.

Na obisku pri jagru - nočitev v potovalni prikolici

Ker sta ta večer gostovala pri omenjenem predsedniku lovskega društva v okrožju, ju je nekaj pred enajsto s svojim obiskom počastil njegov podrejeni - lovec, ki je pisani druščini pridružil novega člana - srno. Pred slovenskim občinstvom je predstavil čiščenje živali in na koncu na lovski rog odigral melodijo, primerno za ulov srne. Slovesno je delovalo to nočno igranje.

In sta ponovno odšla. Neuruppin se je kazal pred njima, dela pa ni bilo na obzorju. Po naključju sta na ulici srečala prijazno mlado Pakistanko, ki je utrujenima svetovala, kje naj iščeta. Znašla sta se pred vrati Azilnega centra, kjer ju je prijazno sprejel direktor Otto. Veselo vzdušje otrok iz Eritreje in od drugod je nekoliko pregnalo oblake, ki so napolnjevali zadnje dneve. Sledil je kratek pomenek o možnosti dela, vendar optimizma polni gospod direktor nikakor ni uspel najti željene rešitve. Rade volje je - kljub kratkemu nasprotovanju obeh - prispeval nekaj denarja in omogočil nadaljnjo pot. Veselja in smeha je bilo v tej hiši v izobilju.

Druga zaporedna noč na toplem

Preostanek dneva je minil na kolesu - hladno ozračje in neustrezen veter sta še vedno vznemirjala ter bogatila ure vožnje. Večeru sta prišla Miha in Nejc naproti v Meyenburgu, in sicer z idejo, da se seznanita z evangeličanskim pastorjem, saj v protestantski deželi nista govorila še z nikomer tega stanu. Z dušnim pastirjem ju je skušal seznaniti dobri Siegfried, mož srednjih let. Po neuspelem pritiskanju na zvonec pastorjevega doma se je predal in potnika peljal kar na svoj dom, kjer ju je pogostila Ingrid. Priskrbljena jima je bila tudi nočitev v luksuzni vrtni hiški ter obilen zajtrk, pulover za Nejca in rdeč šal za Miha. Hvala lepa.

Sever

Mengstrasse v Lubecku - ob vhodu v hišo 

Buddenbrookovih iz romana Thomasa Manna

Začelo se je s koncem poti - vsaj tako je bilo zamišljeno. Meyenburg je nasledil Schwerin, tega pa zgodovinski Lübeck, trgovsko in umetniško žarišče Severa. Nekaj sprehoda do Mengstrasse, malica in počitek. Tu naj bi se Miha in Nejc poslovila - prvi bi šel naprej proti Švedski, drugi pa proti domu, oba z argumentom, ki se je tikal študijskih zadolžitev. Pa je bilo ozračje - bolje podnebje - premalo slovesno in želja po srečanju s tako hvaljeno Dansko prevelika, da bi se končalo na celini. Zasedla sta kolesi in zopet pognala pedala v neznano.

Močan veter je skrbel za krajše postanke v obcestnih zavetjih

Sledili so kilometri vožnje v neznano, kilometri zgrešene poti, saj ni obstajal nikakršen načrt nadaljnjega popotovanja. Vse dokler nista v jutranjem dežju zahodno od Lübecka potrkala na vrata Veronike, prijazne gospe mladostnih navad z odliko, ki je v Nemčiji ni bilo na pretek - znanjem angleškega jezika. Ta jima je odstopila nekaj ur svojega časa z bogatim zajtrkom, odlično kavo in spletno povezavo. Ugotovljeno je bilo, da je najbližja pot na otok mogoča s trajektom in gospa je - potem, ko ju je nahranila - njunemu potovalnemu bogastvu primaknila še nekaj denarja za prečkanje morja. Neobičajno dobro bitje tako navsezgodaj, sta se čudila in zopet zavzela sedli.

Širno in pogosto težko dostopno morje

Popoldne sta dosegla otoček Fehmarn in naznanila svoj prihod v pristanišče Puttgarden s prehitevanjem dvokilometrske kolone stoječih vozil, ki so čakala na vkrcanje za Dansko. Nepopolne informacije o ceni za dve kolesi s svojima lastnikoma so ju vodili v iskanje primernega lastnika avtomobila, ki bi sprejel njuni malenkosti ob svoj avtomobilski bok. Izkazalo se je, da jima manjka približno tretjina zneska: kolesar mora namreč za dvajset kilometrov vožnje po morju odšteti kar 120 kron oziroma dobrih šestnajst enot evropske valute. Nekaj sta obupovala pri sebi, pa jima je razliko poravnal albanski gospod, ki se je z družino vračal na Švedsko. Sreča jima je bila, kot ste do sedaj že morali opaziti, zvesta sopotnica. Kraj njunega prvega počitka na Danskem je bil star skedenj, napolnjen s senom. Blizu Mariboja je moralo biti.

Prva noč na Danskem

Ne zaupaj neznancu. Neznancema?

Sakskøbing, znova nekaj vožnje vstran, pa Vordingborg in zopet nepotrebnih dvajset. Ta je bila Nejčeva, saj se ni veliko brigal za spletne nasvete - kot prepričljiva se mu je kazala dikcija meščana, ki je suvereno zatrdil, da pot v prestolnico vodi prek Næstveda. Pa naj si bralec pogleda zemljevid, koliko to velja. Seveda pa tudi naša junaka nista imela zemljevida, zgolj list papirja z imeni nekaterih manjših mest, ki bi jih bilo vredno prečkati. Na Danskem pa še tega ne več.

Næstved se je izkazal - tako kot vsak danski kraj predtem - za urejeno ozemlje. In mirabele

Vsakdanja malica 

so bile na otoku resnično najokusnejše. Pa je lakota vseeno tako zašibila noge, da sta Nejc in Miha prvikrat na potovanju prosila za hrano in ne za delo. Evangeličanskega pastorja zopet ni bilo nikjer (krajša anketa med prebivalci je tudi sicer razkrila precejšnjo brezbožnost tega prijaznega ljudstva), zato pa se je ob pravem času pojavil katoliški duhovnik, ki je poskrbel za duši in želodca prišlecev. Moči je bilo ravno za polovico poti do cilja. Pod noč sta se umestila v zavetje grmičevja prijetnega stanovanjskega naselja v bližine Køge. Zadnja skupna noč. 

Eno neštetih pomembnih obeležij

 Na koncu znanega

Sobota. Poslednjih petdeset kilometrov in kolesi s pripadajočima postavama sta po dveh tednih dosegli širok objem Köbenhavna. Mesto, tako različno od vseh danskih miniaturnih krajev do sedaj. Nekaj jedra sta si ogledala med iskanjem slovenske ambasade, drugo polovico sta si sestavila s pomočjo razglednic - te so se kasneje znašle v poštnih nabiralnikih mnogih prijaznih ljudi, ki so jima v različnih deželah olajšali in sploh omogočili pot. Nikakor ju ne bi mogli zagledati med hitečimi tropi turistov, ki so imeli - po ne mnogo pomembni oceni pripovedovalca - kljub virtuoznim obratom in pritiskom na svoje fotoaparate bolj malo časa kaj lepega doživeti, povsem pa so spregledali tudi, da je naša popotnika od prečkanja meje med Češko in Poljsko prvič ponovno pobožalo toplo sonce. Izčrpanih teles in pogledov sta se polotila zadnje malice. Kar je ostalo - dve konzervi - sta si razdelila in pospravila vsak v svojo torbo.

Slabih dva tisoč

Poslovila sta se nekaj po poldnevu na glavni železniški postaji, zadovoljna z doseženim in prijetno utrujena od spoznanja: Baltik je bil osvojen, žepi pa so ostali nedotaknjeni v svoji običajni legi. 

God rejse!

Miha je odrinil severno in si na Danskem ponovno našel krajšo zaposlitev, nazadnje pa smo ga lahko ugledali v švedskem Riddarhyttanu. Bodi nam oproščeno, če bralca ne obveščamo o vseh Mihovih kolesarskih postankih, zagotovo pa bo spet predmet naše pozornosti, ko ga sprejme Umeå, mesto na severu Švedske, njegov - tako se je vsaj izrazil - cilj. 

Takole bi izgledalo na zemljevidu Evrope 
(18.7 - 1.8.)

Še beseda o Nejcu - ta se je skušal vrniti z avtoštopom, pa jim ni dišalo kolo. Skušal je s šoferji tovornjakov, pa so ravno pričeli z opravljanjem petinštirideseturne pavze. S kolesom vred se je usedel na vlak in si med postanki ogledal nekatera večja nemška mesta, dokler ni v Stuttgartu naletel na slovensko vozilo, ki ga je - v primerjavi s cenami nemških železnic - sila ugodno pripeljalo v rodno Slovenijo in obilno so mu dali jesti gospod na sovoznikovem sedežu. Bilo je dobro.